Spektakularen, vendar pozabljeni dragulj, ki ga ni mogel osvojiti niti Aleksander Veliki

Makedonski vojskovodja Aleksander Veliki je skušal osvojiti Termessos, a mu ni uspelo. Danes pa lahko neverjetne zapuščine tega nekoč mogočnega mesta, ki slovi kot "utrjeno orlovo gnezdo" visoko v gorah jugozahodne Turčije, osvoji vsak, ki je pripravljen na pohod do vrha.

A vendar se tja odpravi le malo ljudi.

Termessos – spektakularen arheološki dragulj, ohranjen v osami, ki ga vidi le peščica obiskovalcev, ki se odpravijo na pot iz obmorskih letovišč v bližnjem turističnem središču Antalya, ostaja prazen.

Škoda za tiste, ki zamudijo to izkušnjo. Za tiste, ki se tja odpravijo, pa je to velik privilegij, saj se lahko brez gneče sprehajajo po enem najbolj impresivnih starodavnih mest v Turčiji. Je kraj z izjemnim vzdušjem. Zgodovina in pokrajina, razgledi in tišina, narava in propad – vse to se prepleta v eno največjih, a prezrtih arheoloških čudes Sredozemlja.

Tukaj, počasi prekriti z rastlinjem in načeti od časa, stojijo orjaški mavzoleji, obsežne podzemne cisterne, templji, mogočna mestna obzidja in dih jemajoče gledališče, ki kot Machu Picchu kraljuje na hribu in ponuja razglede, ki segajo več kilometrov naokoli.

Kljub zapuščenosti je Termessos lahko dostopen. Iz zastojev polnega središča Antalye je do v vhoda v Narodni park Güllük-Termessos (zaščitenega naravnega rezervata, ki obdaja ruševine), le približno 45 minut vožnje.

Po plačilu vstopnine v višini treh evrov na vhodu v park obiskovalca čaka približno desetminutna vožnja po ovinkasti cesti, ki se vije skozi borovce in grmovje ter doseže okoli 1.000 metrov nadmorske višine. Na koncu ceste se odpira na videz neopazno parkirišče z javnimi sanitarijami. A prav tu je nekoč stala ogromna agora, mestna tržnica, ki je bila pred 2.000 leti polna trgovcev in meščanov.

In prav tukaj se začne avantura Termessosa. In začne se s smrtjo.

Roparji grobov

Skita med rastlinjem na enem koncu agore leži s kamnom posuta ostalina ulice, ki se je nekoč raztezala po pobočju. Namesto hiš ali trgovin so jo obdajale grobnice bogatih in mogočnih meščanov Termessosa.

Po tleh so raztreseni antični sarkofagi, izklesani z namigi, kdo je v njih počival, kot so denimo ščiti in sulice za bojevnike. Nekateri so majhni, drugi ogromni, kar ponuja vpogled v družbeni status ali bogastvo pokojnika. Nekateri so nedokončani, njihovi masovni podstavki pa nakazujejo, kaj bi lahko nekoč bili.

Vse grobnice so bile čez stoletja izropane; zidovi so razbiti, pokrovi nasilno odstranjeni, čeprav so bili nekoč trdno zaprti z železnimi sponami. Kamenje zdaj dodatno prepredajo korenine dreves in ovijalke bršljana. "Tatovi, ki so tu delovali, so svoje delo opravljali zelo dobro," je pojasnil Önder Uğuz, učitelj likovne umetnosti iz Antalye in licencirani vodnik, ki ponuja oglede Termessosa. Ta kraj ga je očaral že ob prvem obisku še kot študent leta 1996. "Bila je ljubezen na prvi pogled," je dejal.

Do središča antičnega mesta vodi vzpon po senčni poti, ki je na nekaterih mestih precej strma in neravna. Obiskovalci morajo biti opremljeni s trpežno obutvijo in pripravljeni na zmeren fizični napor na zahtevnem terenu. Poleti je najbolje priti zgodaj, še pred vročino in s seboj imeti vodo.

Kmalu se pred obiskovalcem prikaže spodnje mestno obzidje – prvi namig, kako dobro utrjen je bil Termessos, ko je bil zgrajen verjetno v 4. ali 5. stoletju pr. n. št., dolgo preden so Rimljani prinesli svoje inženirske spretnosti, ki so preoblikovale znani svet.

Kar seveda sproža vprašanje: kako jim je to uspelo? Uğuz se je ob misli na kakšno skrivnostno vprašanje le nasmehnil. Po njegovem mnenju smo danes preveč očarani nad dosežki sodobne tehnologije, da bi znali ceniti celo osnovne sposobnosti naših davnih prednikov.

"Ti in jaz sva brez računalnikov in družbenih omrežij čisto nič," je dejal (kmalu zatem je posnel fotografijo za svoj profil na Instagramu). "Vzemi nam to in smo čisto nemočni. Oni pa niso bili takšni. S kamnom so delali stoletja, niso imeli drugega. Graditi takšne stvari, to je bilo tisto, kar so znali," je povedal.

Prebivalci Termessosa so bili znani kot Solymi. Potomci Luvijcev, starodavne civilizacije, ki se je raztezala čez območje današnje Turčije, a jo je arheološka stroka dolgo spregledala, vse do zdanjih nekaj desetletij. Tudi danes ostaja o Solymih in o tem, kdaj so zgradili svoje mesto, znanega zelo malo, čeprav bi se lahko to kmalu spremenilo. Letos so bila namreč napovedana prva arheološka izkopavanja na tem najdišču.

Solymi pa so nedvomno vedeli, kaj počnejo. Njihova izbira lokacije razkriva izjemno strateško razmišljanje. Mesto je bilo na pomembni trgovski poti, kar mu je omogočilo, da je bogatelo z blagom in dajatvami tistih, ki so potovali proti Sredozemlju ali z njega.

Nadmorska višina in razgled pa sta pomenila, da ga je bilo mogoče zlahka braniti. Tudi zato, ko se je okoli leta 333 pr. n. št. pojavil Aleksander Veliki (ko se Termessos tudi prvič resneje pojavi v zgodovinskih virih), mesta, kljub več poskusom, očitno ni uspel zavzeti in ne obkoliti do predaje. Domnevno naj bi mesto poimenoval kar "orlovo gnezdo".

Pozneje so imeli Rimljani več uspeha pri prevzemu nadzora nad mestom. Ne s silo, je poudaril Uğuz, temveč z bolj prefinjenimi metodami. Na primer z obljubo avtonomije pod rimsko "zaščito." "Rimljani so bili kot mafija," je dejal.

Šola bojevanja

Ko se po skalnati poti, posuti z dišečim divjim žajbljem, vzpnemo višje po pobočju, naletimo na še več dokazov o tem, kako razvito je bilo življenje v Termessosu. Na levi strani so marmorni ostanki mestnega gimnaziona – neke vrste vojaške akademije, kjer so se urili mladi vojaki in je obsegala tudi kopališče in jedilnico.

Del glavne stavbe je še vedno ohranjen, videti pa je, da sledi nekdanjim močnim obokom, ki so nekoč krasili njeno pročelje. V notranjosti so bili dve nadstropji in podzemni prostor za shranjevanje. Pred stavbo se razprostira palaestra – odprto vadbeno območje, namenjeno rokoborbi in bojnemu urjenju, danes pa je posejano z ostanki strešnikov iz terakote, ki so nekoč prekrivali gimnazion.

Seveda je danes večinoma v razsulu. Domneva se, da je bil Termessos uničen v potresu, katerega natančen datum ni znan, a se verjetno umešča v 4. ali 5. stoletje. Kar je danes ohranjeno, ni rezultat arheološke obnove, gre za pristno stanje, v katerem so stavbe vztrajale zadnjih 1.600 let.

Tukaj, ob našem obisku, tišina in praznina kraja pustita domišljiji prosto pot — kot bi bojevniki ponovno oživeli pred očmi, medtem ko si zlahka predstavljamo njihove vadbene spopade na prizorišču, ki se je skozi stoletja komaj kaj spremenilo.

Po poročanju Hürriyet Daily News bodo arheološka izkopavanja, ki so se začela poleti 2025, osredotočena na mavzolej, pot skozi nekropolo, starodavne vodne sisteme in Hadrijanova vrata.

"Glavna cesta skozi nekropolo je dolga 400 do 500 metrov, ob njej pa stojijo grobnice in sarkofagi, mnogi prevrnjeni. Obnovili bomo podstavke in jih ponovno sestavili. Dve vodni strukturi bosta prav tako očiščeni in sanirani," je za turški časnik povedal vodja izkopavanj Mustafa Koçak z Univerze za znanost v Antalyi.

Zgornje mestno obzidje ponuja veličasten razgled na gozd spodaj ter strateško odlično izhodišče za nadzor nad morebitnimi vsiljivci. Za njim pa se razprostirajo še drugi dokazi o razvitosti nekdanje civilizacije.

Tu so ostanki pokritega sistema za odvodnjavanje. Za mesto, ki je imelo le malo naravnih vodnih virov, pa so eden najimpresivnejših elementov prav ogromne, večkomorne podzemne cisterne, ročno vklesane v trdno skalo in obložene z ometom.

Te ogromne votline, ki so lahko zadrževale do 1.500 ton vode, so bile ključnega pomena za preživetje mesta z malo naravnimi vodnimi viri, še posebej v času, ko je Aleksander Veliki poskušal mesto obkoliti in izstradati. Danes so cisterne napolnjene z zlomljenimi stebri in drugimi ruševinami, ki so jih vanje najverjetneje odvrgli ob opustitvi mesta. Po nekaterih domnevah bi prav pomanjkanje vode lahko bilo eden od razlogov, da so se prebivalci Termessosa na koncu odločili mesto preseliti drugam.

Luksuzne trgovine

V bližini se dviga mogočni zunanji zid bouleuteriona, nekdanje mestne skupščine in sedeža oblasti, poleg katerega stoji še ena osrednja agora, ki sega v predrimski čas, ter razvaline kolonadno obrobljene ulice, kjer so nekoč domovale najprestižnejše trgovine v mestu.

"To so Elizejske poljane Termessosa," je pojasnil Uğuz. Tako kot pariška ulica luksuznih trgovin bi bila tudi ta prostor, kjer so bogati zapravili svoje bogastvo. Tukaj so prodajali najboljše oljčno olje, tkanine, usnjene izdelke in uvoženo blago z vseh koncev Sredozemlja.

Vse to pa so le spremljevalne točke ob glavnem vrhuncu mesta — njegovem osupljivem gledališču.

Po zadnjem vzponu čez ogromne marmorne plošče se pred obiskovalcem razpre veličasten razgled na veliko gledališče, ki kraljuje na najvišji točki mesta. Kulisa je naravnost osupljiva. Gorski soteski se z obeh strani dramatično spuščata v globino. Za zgornjim robom gledališča pa se odpira prepad, od katerega se zavrti v glavi. To je opomnik, da je pri raziskovanju ruševin, ki niso zavarovane ali ograjene, potrebna velika previdnost.

S približno 4.000 sedišči se polkrog kamnitih teras odpira proti razvalinam nekdanje odrske zgradbe. Gledališče je verjetno nastalo še pred prihodom Rimljanov, a je bilo kasneje prenovljeno v skladu z rimsko arhitekturo.

V Termessosu je lokacija gledališča še posebej pomenljiva, saj stoji nasproti gore, ki je bila nekoč sveta za tamkajšnje prebivalce. Zlahka je razumeti, zakaj je bil ta prostor tako posvečen. V jasnih dneh se od tod vidi vse do pristanišča v Antalyi.

In znova je to kraj, kjer lahko sediš in si predstavljaš, kakšno je bilo življenje pred skoraj 2.000 leti, ko so Rimljani takšna gledališča uporabljali tudi kot propagandno orodje — kot mehko silo za ohranjanje nadzora nad svojim imperijem, kot je povedal Uğuz.

Kot učna ura zgodovine je to naravnost spektakularno. Uğuz je dejal, da se raziskovanja Termessosa nikoli ne naveliča. Čeprav ponuja tudi oglede bolj priljubljenih arheoloških najdišč v regiji, ga mir in lepota tega skritega starodavnega čudesa vedno znova vlečeta nazaj. Še posebej rad uživa v razgledih z zgornjih mestnih zidov.

"Običajno tu sedim z ženo, pod brinovcem, spomladi, pod čudovitim modrim nebom in s tem neverjetnim razgledom," je pojasnil in dodal, da je samota, ki jo Termessos ponuja skozi vse leto, prav tako eden njegovih največjih čarov. "Zame je popolno. Samo ti in narava; veveričke in arheologija. Edino, kar manjka, je hladno pivo."

**Avtor: Barry Neild/CNN

PODKAST O ZDRAVJU: Znani slovenski zdravnik priznal, da je zlorabil sistem